Človekove pravice v praksi: zakaj pravica na papirju še ne pomeni enakih možnosti
Kaj pomeni pravica do zdravstvene oskrbe, če človek do zdravnika ne more priti? Ali pravica do samostojnega življenja, če nima podpore, ki jo za to potrebuje? Na tretjem forumu Partnerstvo za prihodnost so govorci iz različnih delov družbe pokazali, kje med zapisanimi pravicami in vsakdanjim življenjem ljudi še vedno nastajajo vrzeli in predvsem, kaj je potrebno, da jih začnemo zapirati.
Forum, ki ga Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) pripravlja že tretje leto, je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar. FIHO v letu 2026 sodeluje s 120 invalidskimi in humanitarnimi organizacijami, njihovi programi in storitve pa dosegajo več kot 400.000 ljudi.
Predsednica republike je v videonagovoru poudarila, da se moč človekovih pravic pokaže predvsem v vsakdanjem življenju: v tem, ali lahko človek ne glede na svoje življenjske okoliščine živi kakovostno, samostojno, vključeno in dostojanstveno. Izpostavila je tudi skupno odgovornost države, civilne družbe, gospodarstva ter invalidskih in humanitarnih organizacij.
Prav vprašanje skupne odgovornosti je bilo ena od rdečih niti letošnjega foruma. Direktor FIHO Borut Sever je poudaril, da uresničevanje človekovih pravic ni vprašanje posamezne organizacije ali družbene skupine, ampak družbe, v kateri želimo živeti.
| »Skrb za dostojanstvo, enake možnosti in uresničevanje človekovih pravic ni vprašanje posamezne organizacije ali družbene skupine. To je vprašanje družbe, v kateri želimo živeti.« — Borut Sever, direktor FIHO |
||
Ob tem je opozoril, da invalidske in humanitarne organizacije ljudem omogočajo dostop do podpore, prevoza, informacij, rehabilitacije in drugih storitev. Civilna družba pri tem ne more prevzeti odgovornosti države, zato sta potrebna partnerstvo ter stabilno okolje za delo organizacij.
Ko priznana pravica še ne pomeni enakih možnosti
Kako velik je razkorak med zapisanim in dostopnim, kažejo konkretne izkušnje ljudi. Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek je opozorila, da se vrzeli kažejo predvsem na področjih socialnega varstva, zdravstva ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja, še posebej ko je posameznik odvisen od usklajenega delovanja več sistemov.
»Dejansko nimamo enakih možnosti in to si moramo kot družba priznati,« je poudarila. Med konkretnimi ovirami je izpostavila nedostopnost objektov, javnega prevoza, informacij in osebne asistence.
| »Dostopnost je osnovna pravica, ne privilegij.« — dr. Simona Drenik Bavdek, varuhinja človekovih pravic |
||
Prav tu pomembno vlogo prevzemajo organizacije, ki so z ljudmi v neposrednem stiku. Predsednica Sveta FIHO dr. Nataša Sorko je izpostavila prednost organizacij, ki zaradi neposrednega stika z ljudmi hitreje prepoznajo stisko in se nanjo odzovejo. Podpora se tako iz abstraktne pravice spremeni v konkretno storitev, ki posamezniku omogoča bolj samostojno in vključeno življenje.
Pomoč ne sme pomeniti izgube avtonomije
Toda dostop do pomoči je le en del vprašanja. Pomembno je tudi, kakšna je ta pomoč in koliko možnosti odločanja pušča človeku.
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in neodvisni strokovnjak Združenih narodov za pravice starejših oseb, je opozoril, da potreba po pomoči ne sme pomeniti izgube avtonomije.
| »Bolezen lahko človeku marsikaj vzame: gibanje, spomin, govor, orientacijo. Ne vzame pa mu njegovega človeškega dostojanstva.« — prof. dr. Zvezdan Pirtošek, neodvisni strokovnjak Združenih narodov za pravice starejših oseb |
||
Poudaril je, da človekove pravice živijo v povsem vsakdanjih situacijah, denimo v tem, ali lahko človek pride do zdravnika, dostopa do informacij in prejme podporo, ki jo potrebuje. Invalidske in humanitarne organizacije je zato opisal kot pomemben most med pravicami, ki jih ljudem priznavamo, in možnostjo, da jih tudi živijo.
Da morajo biti pri ustvarjanju teh pogojev slišani predvsem ljudje, ki jih rešitve neposredno zadevajo, sta opozorila tudi Nina Wabra Jakič in Gal Jakič. V videoprispevku sta poudarila pomen vključevanja ljudi z invalidnostmi v odločitve, ki vplivajo na njihovo življenje. Pomembno je, da o svojih izkušnjah govorijo sami in da so vključeni že v oblikovanje rešitev.
Od zapisa pravice do dejanske možnosti
Vprašanje, kako te ugotovitve prenesti v sistemske rešitve, je bilo v ospredju osrednje okrogle mize. Iztok Mrak, dr. Tanja Španić, Andrej Štesl in Vesna Nahtigal so vprašanje uresničevanja pravic osvetlili z vidika socialnega varstva, uporabnikov, države in gospodarstva.
Predsednik Socialne zbornice Slovenije Iztok Mrak je opozoril, da največ težav nastane, ko posameznik potrebuje več različnih oblik podpore.
| »Človek, ki potrebuje podporo, ne sme postati koordinator lastnega življenja med institucijami.« — Iztok Mrak, predsednik Socialne zbornice Slovenije |
||
Izvršna direktorica Združenja Europa Donna Slovenija dr. Tanja Španić je na primeru življenja po diagnozi raka opozorila, da se potrebe ne končajo z zdravljenjem. Vračanje na delo ter psihosocialna, pravna in druga podpora so področja, kjer organizacije pomembno dopolnjujejo sistem. Poudarila je tudi načelo »nič o nas brez nas« in potrebo po vključevanju ljudi z lastno izkušnjo v oblikovanje rešitev.
Na vprašanje vloge države se je navezal državni sekretar Andrej Štesl, ki je poudaril, da invalidske in humanitarne organizacije niso zunaj sistema, ampak njegov del, država pa mora zagotavljati ustrezne zakonodajne in finančne okvire za njihovo delovanje. Kot pomemben prihodnji izziv je izpostavil tudi demografske spremembe in pomanjkanje izvajalcev storitev.
Svoj del odgovornosti in priložnosti ima tudi gospodarstvo. Generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal je vključevanje ljudi po bolezni ali z invalidnostjo povezala tudi z ohranjanjem znanja in človeškega potenciala. Podjetja imajo interes, da se ljudje, ki lahko in želijo delati, varno vrnejo v delovno okolje, za boljše sodelovanje z organizacijami pa je med drugim predlagala enotnejšo vstopno točko za podjetja.
Pravice postanejo resnične v življenju ljudi
Različni pogledi so pripeljali do skupne ugotovitve: med zapisano pravico in njenim uresničevanjem so ljudje, storitve in organizacije, ki omogočajo, da podpora pride do človeka, ko jo potrebuje.
Zato stabilni pogoji za delo invalidskih in humanitarnih organizacij niso le vprašanje njihovega financiranja. So vprašanje tega, kakšne pogoje kot družba ustvarjamo, da lahko ljudje svoje pravice tudi živijo. Kot je ob zaključku poudaril Borut Sever, tega ne more zagotoviti ena sama institucija. Potrebno je sodelovanje države, stroke, organizacij, lokalnih skupnosti in gospodarstva.
Prav v tem je tudi bistvo Partnerstva za prihodnost: da se pogovor o pravicah ne konča pri tem, kaj je zapisano, ampak pri tem, kaj te pravice človeku dejansko omogočajo.
Častna pokroviteljica dogodka je bila predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar.
