Inkluzija v planinstvu: dobre zgodbe lanskega leta

Glavni namen odbora je omogočanje in razvijanje dostopnega pohodništva za vse. V svojih vrstah vključujejo gibalno in senzorno ovirane, dolgotrajno bolne, starejše ter osebe s posebnimi potrebami.

»Hvala FIHO, ker smo z vašo pomočjo prilagojeno plezanje (paraplezanje) v Sloveniji postavili na svetovni zemljevid. Z vašo pomočjo si lahko zastavljamo uresničljive cilje, napredujemo, krepimo samozavest in dokazujemo, da so meje le v glavah, ne v naših telesih.  Hvala, ker soustvarjate naše zgodbe o uspehu. 

Paraplezanje je zame edinstveno, ker mi daje svobodo in občutek, da sem resnično živa. Ko plezam, moje telo in moje omejitve niso v ospredju. Tam smo samo jaz, stena in občutek, da zmorem več, kot si mislim. Vsak gib je moj izziv in hkrati dokaz, da se lahko kljub vsem oviram premikam naprej. Vsak oprimek je kot majhna zmaga, seveda ne zaradi rezultata, ampak zaradi občutka, da sem premagala še en korak. Tisti trenutek, ko se dvignem še za en centimeter, ko najdem ravnotežje, ko mi uspe prehod, ki se je zdel nemogoč, je to trenutek, ko se sama sebi nasmehnem, začutim moč, ponos in mir. Plezanje me uči potrpežljivosti, zaupanja v svoje telo in vase. Ni pomembno, kako hitro pridem do vrha, pomembno je, da grem.

Stena je zame moj prostor moči in moj prostor svobode …«

– Nataša Privošnik

Odbor inPlaninec razvija in koordinira inkluzijske programe ter povezuje različna planinska društva. Tako vodnikom kot prostovoljcem zagotavljajo različna izobraževanja čez vse leto, saj njihov glavni cilj niso posebne odprave, ampak sistemsko vključevanje vseh v pohodništvo. Na izobraževanjih spoznajo različne invalidnosti, da lahko vodijo kakovostne in inkluzivne ture, namenjena pa so tako začetnikom kot izkušenim, ki si želijo svoje znanje nadgraditi.

»Triglav. Gora, za katero pravijo, da bi jo moral obiskati vsak Slovenec. Sama sem jo večkrat, a med vsemi vzponi je nepozaben ta v družbi inPlaninca.

Čez leto sem se skrbno pripravljala, tako kot vsi v ekipi. Vodila sem dve prijateljici, a ena izmed njiju se boji višine. Kljub temu je bila trdno odločena, da stopi na vrh. Pomagala nam je rahla meglica, ki je zakrila najgloblja brezna, a se na trenutke odprla in pokazala čudovito dolino spodaj. Hodili smo brez naglice, v udobnem tempu, saj smo imeli na voljo tri dni. Tako so se nam lahko pridružili tudi pohodniki, ki potrebujejo počasnejši korak. Na vrhu je s solznimi očmi rekla: »Ta vzpon ni bil le pot na Triglav. Bil je pot do sebe.« S svojo odločnostjo so nam inPlaninci pokazali, da zmoremo veliko več, kot si mislimo in kot si upamo verjeti. Vsak je na poti našel nekaj zase – osebno zmago, povezanost ali navdih za prihodnje korake.«

– Alenka Sakelšek

InPlaninec je leta 2025 praznoval 10. obletnico delovanja in dokazal, da v življenju in gorah ni meja. V tem obdobju so izvedli 460 planinskih pohodov, na katerih je sodelovalo več kot 20.670 inPlanink ter inPlanincev. Skupaj so prehodili polovico razdalje do lune, kar je 191.297 kilometrov poti, ter izvedli številne predstavitve in izobraževanja.

»Vzpon na Breithorn (4164 metrov) je eno najlepših visokogorskih doživetij, še posebej, ko se na pot odpravimo z osebami z invalidnostjo. Leta 2025 je Odbor inPlaninec razdelil odpravo v dve skupini: eno z osebami na vozičkih in drugo s pohodniki z različnimi ovirami – slepoto, amputacijo, kronično boleznijo. Prvi dan smo se ob močnem vetru povzpeli do koče Torino, a nas je kmalu pozdravilo sonce. Naslednje jutro smo se z gondolo povzpeli do Malega Matterhorna. Na ledeniku nas je prevzela belina in napolnila s pričakovanji. V navezah smo se podali proti vrhu. Megla, veter in mraz nas niso ustavili. Najtežji zadnji vzpon je razkril največjo moč sodelovanja. Ko smo stopili na vrh Breithorna, nas je preplavil val čustev. Razgled je bil za nekatere med nami, zaradi slepote, nedosegljiv, zato nas je toliko bolj prevzel občutek zmage.«

– Ivana Leskovar

Leta 2023 so se prvič povzpeli na Triglav, že leto kasneje pa na štiritisočaka (Breithorn), ki so ga obiskali tudi lani, ko so vrh osvojili slepi, slabovidni in dolgotrajno bolna oseba, ki pri hoji uporablja protezo. V 10. letu delovanja pa jim je uspel še en izjemen podvig: vrh Malega Matterhorna (3883 metrov) so osvojili štirje planinci na invalidskih vozičkih.

»Ko sem izvedela za odpravo na Breithorn, sem občutila strah in dvome, saj sem s protezo hodila le v sredogorje. Hkrati sta me navdihnila priložnost in izziv, če s kom, potem z inPlanincem. Med pripravami sem čutila napetost in skrb, ali bo proteza zdržala, ali bom zmogla, a tudi hvaležnost, ker so mi strokovnjaki prisluhnili in omogočili, da grem.

Proteza je pač proteza, nobena ni noga in ob vsakem koraku pomeni tudi nekaj nelagodja. Z derezami je predvsem bolj naporno zaradi teže dereze.

Med hojo po ledeniku sem mislila na vse, ki bi bili veseli zame in tudi ponosni. Na vrhu smo se presrečni objeli. Evforija in adrenalin sta po treh dneh počasi odtekala in prihajala sta zadovoljstvo in mir.

Odprava je bila organizacijski in logističen presežek. Odbor inPlaninec kaže, kaj je mogoče, ko posamezniki združijo moči in energijo ter postanejo skupina.  Povezanost spreminja življenja in vrača dostojanstvo tja, kjer ga družba pogosto spregleda.«

– Joži Češnovar

Odbor inPlaninec ne le govori o inkluziji, ampak jo živi, da bi odprl vrata družbi.

»Odbor inPlaninec je v letu 2025 praznoval 10. obletnico dela. Za vse nas je praznovanje največji dogodek v letu 2025. Povezovali so ga gluha, slepa in gibalno ovirana oseba. Načini sodelovanja z inPlaninci so številni in prežeti z domišljijo, pogumom ter željo po vključevanju. Dokazali smo sebi in vsem, ki so dvomili v nas in naše delo, da zmoremo. Veselimo pa se vsakega, ki smo ga prepričali, da je vstal iz kavča, da je svojo elektronsko napravo odložil in se z nami odpravil na aktivnost, ki mu je všeč, kjer je videl tudi zase zmožnost, veselje, uspeh, zmago.

Trenutek, ki je na noge postavil celo dvorano, je bil iskren aplavz vsem prostovoljcem, ki svoje korake, čas in zamisli delijo z inPlaninci ter jo povezujejo v neponovljivo in izpolnjujočo skupnost.«

– Jurček Nowakk