Intervju: dolgoletna sodelavka FIHO o karieri, polni spominov, uspehov in premagovanja ovir

Se spomnite svojega prvega dne v fundaciji?

Zelo dobro se ga spomnim. FIHO je imela takrat sedež na Trubarjevi ulici, tam, kot tudi Loterija Slovenije. Poslovne prostore je delila s športno loterijo. Na voljo smo imeli dva majhna prostorčka, ki naj bi bila pisarni, ter skupno sejno sobo. Od Loterije sem prejela dokumentacijo Loterijskega sveta, ki je do ustanovitve FIHO izvajal njeno poslanstvo. Od pravnih podlag za delovanje fundacije smo imeli samo akt Državnega zbora o ustanovitvi. V tako imenovani pisarni (ki smo jo poimenovali kar akvarij) je bil še zapakiran računalnik … in stacionarni telefon na mizi. Tako smo začeli.

Tam smo bili v prvih dveh letih delovanja fundacije. Prostori niso bili primerni niti za delovanje strokovne službe niti za delovanje organov FIHO. Celo sanitarije niso bile prilagojene invalidom. S selitvijo Loterije na Gerbičevo smo dobili priložnost nakupa prostorov, v katerih ima fundacija sedež od leta 2000. Nekaj let kasneje je fundacija poleg dotedanjih treh pisarniških prostorov in sejne sobe dokupila še tri dodatne prostore, uredili pa smo tudi ustrezne prilagojene sanitarije za potrebe invalidov. Tako smo omogočili istočasno zasedanje različnih organov, zlasti obeh komisij v času ocenjevanja vlog na podlagi javnega razpisa. Mislim, da ima danes fundacija odlične prostorske in tudi tehnične pogoje tako za delovanje strokovne službe kot vseh organov.

Kaj vas je pred 25 leti pritegnilo k delu na FIHO?

Takrat nisem veliko vedela o njenem poslanstvu. Nisem poznala delovanja invalidskih in humanitarnih organizacij, niti katere sploh obstajajo.  Na razgovoru za sprejem v službo mi je direktor predstavil delovanje in poslanstvo fundacije. Dobila sem malo vpogleda in takoj sem si predstavljala, da bo to nekaj res čudovitega … pomagati pomoči potrebnim.

Kako ste takrat doživljali poslanstvo fundacije?

Poslanstvo fundacije sem spoznavala in doživljala skozi proces. Najprej je bilo treba izdelati osnovne pravne podlage za delovanje: Pravila o delu FIHO in Pravilnik o merilih za razporejanje sredstev. Na ustanovitveni seji Sveta fundacije so bile najprej imenovane tri osnovne komisije, da so začele pripravljati predloge za obravnavo na svetu FIHO. Tako sem počasi spoznavala vsebine, delovanje in poslanstvo fundacije.

Kateri dosežki fundacije vas najbolj navdihujejo?

Fundacija se je ves čas razvijala in nadgrajevala svoje delo. Dopolnjevala je akte za boljše delovanje, izdelala metodologijo za razporejanje sredstev, sledila potrebam uporabnikov, spremembam zakonodaje. Za uspešno delo pa pridobivala priznanja tako organizacij, ki jih sofinancira, uporabnikov in tudi ustanovitelja. Bila so sicer tudi različna obdobja, izzivi, priporočila za izboljšanje dela. Temu je FIHO vedno sledila, seveda upoštevajoč, da so bili vedno na prvem mestu uporabniki in njihove potrebe.

Ste kdaj začutili, da ste svet resnično spremenili na bolje?

Seveda, osebno mnogokrat, pravzaprav skoraj na dnevni ravni. Skozi poslanstvo fundacije pa ves čas. Občutek, da sem nekomu pomagala, ni pomembno kako, je neizmeren. Pa če je to zgolj napotek, ki nekomu le polepša dan ali pa spremeni življenje. Tega ni bilo malo in na to sem zelo ponosna.

Katere osebne vezi, prijateljstva so se spletla v teh letih?

Ja, v tem dolgem obdobju so se seveda oblikovali različni odnosi, ki človeku za vedno ostanejo v spominu. V tem času mojega dela na fundaciji sem imela priložnost spoznati številne Osebe z veliko začetnico, kar si štejem v veliko čast in privilegij. Žal jih kar nekaj ni več med nami, so pa zapustili nepozabno sled.

Je kakšen nepozaben trenutek, ki ste ga doživeli s sodelavci in vam bo za vedno ostal v spominu?

Oh, teh trenutkov se je v 27 letih kar nabralo. V tem času sem imela priložnost sodelovati z osmimi direktorji ali vršilci dolžnosti, v strokovni službi se je zvrstilo 12 sodelavcev, dobili smo tudi dva fantka in dve deklici. V šestih mandatnih obdobjih se je zvrstilo precejšnje število svetnikov, žal jih kar nekaj ni več med nami.

Kaj vas je v 27 letih dela v FIHO najbolj nasmejalo?

V teh letih smo se smejali in tudi jokali, od lepega ter tudi od hudega. Ni bilo vedno lahko, vendar če človek verjame v zastavljene cilje, če je iskren in pošten, premaga vse ovire.

Kaj ste se v tem času naučili o življenju?

Veliko. Ob spoznavanju uporabnikov, njihovih težav, bolezni, potreb, izzivov, ki jih morajo premostiti, se truditi, imeti voljo, da lahko živijo, človek spozna, da življenje ni samoumevno. Hvaležna sem za vsak trenutek v življenju, tudi ko pridejo težki trenutki, bolezen, pomislim na tiste, ki ne morejo vstati iz postelje, na tiste, ki nikoli ne vidijo sončnega vzhoda in zahoda, ki nikoli ne bodo slišali nekoga, ki jim bo rekel, da jih ima rad, tiste, katerim je že odmerjen njihov čas … Tega se zelo zavedam.

Zakaj je po vašem mnenju FIHO pomembna za slovensko družbo?

Z eno povedjo: FIHO dopolnjuje državno skrb za vse tiste, ki so pomoči potrebni.

Sofinancira več kot sto invalidskih in humanitarnih organizacij, v katere je vključenih približno 400 tisoč različnih uporabnikov, invalidov, kroničnih bolnikov, oseb in družin na socialnem robu … Te organizacije izvajajo različne programe, ki uporabnikom lajšajo življenje, omogočajo rehabilitacijo, omogočajo preživetje, jih vključujejo v družbo …

Kako ste doživljali kritike na račun FIHO?

Ločim med nestrinjanjem z razporeditvijo sredstev posameznim organizacijam in med domnevnimi obtožbami, ki so posledica pridobljenih napačnih informacij ali podatkov ter predvsem zaradi nepoznavanja sistema delovanja in pravnih podlag, na podlagi katerih fundacija deluje.

Vsake toliko prejmemo anonimno pismo o domnevnih nepravilnostih ali pismo nestrinjanja posameznikov z delovanjem v matičnih organizacijah, ki jih sofinancira FIHO. V takšnih primerih fundacija praviloma izvede izredni nadzor v organizaciji, na katero se domnevna nepravilnost nanaša. V vseh letih delovanja nismo ugotovili nenamenske porabe sredstev FIHO. V večini primerov se izkaže, da gre za medsebojne obračune posameznikov znotraj zadevnih organizacij.

Glede nestrinjanja organizacij v zvezi z razporeditvijo sredstev FIHO, imajo te v skladu z akti možnost pritožb na nadzorni odbor in seveda uporabiti tudi vsa druga pravna sredstva. Teh pritožb ni veliko, v večini primerov se jih poslužujejo iste organizacije. Če pogledamo statistiko, fundacija v povprečju sofinancira 120 organizacij na letni ravni, pritožbi zoper sklepe o razporeditvi sredstev pa sta dve, morda tri.

Mislim, da ima fundacija v javnosti visoko stopnjo ugleda, podpore in hvaležnosti. Seveda v očeh ustanovitelja, še bolj pomembni pa sta podpora in hvaležnost uporabnikov.

Kaj bi si želeli, da se ohrani po vašem odhodu?

Veliko bi mi pomenilo, da se tako v strokovni službi kot tudi med svetniki še naprej ohranjajo in vzdržujejo dobri odnosi, visoka stopnja empatije, medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Če so vzpostavljeni dobri odnosi med vsemi deležniki, je mnogo lažje dosegati zastavljene cilje in premoščati prepreke, ki do teh vodijo.

Kakšno fundacijo si želite čez deset let?

Uf, čez deset let. Želim si, da fundacije sploh ne bi potrebovali, vendar vem, da je to iluzija. Morda bi si želela fundacije, ki se ne bi delila na invalidski in humanitarni del. Morda bi bilo razporejanje sredstev še bolj transparentno in sredstva še bolj »pravično« razporejena, če bi fundacija razpisovala sredstva za posamezne programe, za delovanje in za naložbe? Morda bi bilo bolj racionalno in za organizacije bolj predvidljivo večletno financiranje določenih programov? Težko rečem. Želim pa si, da bi fundacija in njeno poslanstvo ostala. Da sredstva, ki so zdaj namenjena najbolj ranljivim skupinam, ostanejo v domeni FIHO in ne bi »zavila« v državni proračun. Želim si sodelovanja, složnosti in razumevanja med svetniki in organizacijami. Želim si, da bi tudi v prihodnje fundacijo vodili ljudje s socialnim čutom in veliko mero empatije.

Kaj vam pomeni, da ste del te zgodbe?

Ponosna sem. Po srcu sem humanitaren človek z veliko mero empatije in socialnega čuta. Pravičnost je sicer relativen pojem, vendar je eno izmed pomembnejših vodil v mojem življenju. Z gotovostjo lahko rečem, da sem izjemno hvaležna, da sem imela priložnost sodelovati pri graditvi fundacije do te stopnje, na kateri deluje danes. V 27-letnem obdobju, ki ni kratko, dobra četrtina stoletja, je bilo za doseg današnjega stanja fundacije treba prebroditi številne ovire. Ni bilo vedno lahko. Vendar v spominu ostajajo in me izjemno bogatijo dejanja, ki so posameznikom in skupinam olajšale, polepšale trenutek, dan ali celo življenje. Teh dobrih zgodb je ogromno. Hvaležna in ponosna sem, da sem bila lahko del njih.

V tem obdobju sem okrepila tudi zavedanje, da pravica vedno zmaga nad krivico, resnica nad neresnico in da za dežjem vedno posije sonce …