Ko nesreča dobi ime in obraz, se zavemo, kaj pomeni pomagati
Lahko pomoč drugemu postane nekaj vsakdanjega, sistemskega, kar nas definira kot skupnost? To vprašanje so naslavljali sodelujoči na okrogli mizi drugega foruma Partnerstvo za prihodnost. Njihove zgodbe, izkušnje in vprašanja so vodili k enotni ugotovitvi, da moramo vsi prispevati k dobrobiti tistih, ki so okoli nas.
»Ko se stiska dotakne bližnjih, šele takrat jo zares vidimo. Ko težave dobijo obraz, postanejo naša stvar,« je razpravo odprl novinar Jani Muhič, ki je vodil okroglo mizo. Skrb, ki bi morala biti samoumevna, prepogosto ostane borba posameznika.
O tem je brez olepševanja spregovorila Nina Wabra Jakič, ki je po bolezni in nesreči svoje življenje znova zaživela: »Odkar imam osebne pomočnice – krasna dekleta, ki so podaljšek mojih rok – sem lahko mama, polnovreden človek. Te storitve niso razkošje, ampak vstopnica v življenje.« Ob tem je opozorila tudi na neposredno potiskanje ranljivih posameznikov na rob, ker so drugačni: »Otrok, ki vpraša, zakaj je ta gospa na vozičku, ruši meje. Invalidi ne bi smeli biti nevidni. To je običajno življenje, ne posebnost.«
Pomagamo, ko zagori – zakaj ne vsak dan?
Tudi gospodarstvo ima pomembno vlogo, a kot je opozoril Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, dobrodelnost ne sme biti edini odgovor: »Slovensko gospodarstvo ima srce, a pogosto umanjka sistem. Pomagamo, ko se zgodi nesreča – a zakaj ne bi ustvarili okolja, kjer bi bila pomoč stalnica? Zakaj tega podjetnikom ne bi omogočili?«
Po njegovem mnenju bi marsikatero podjetje z veseljem prispevalo več, a jih zaustavijo zapleteni postopki, administracija in pomanjkanje jasnih poti. »Donacije ne smejo biti enkratna gesta, ampak del strategije odgovornega poslovanja,« je poudaril.
Povej in pomagaj naprej
Romana Girandon, predsednica uprave Loterije Slovenije, je razložila, da več kot 90 odstotkov sredstev, ki jih FIHO razdeli med invalidske in humanitarne organizacije, prihaja prav iz loterijske dejavnosti.
Predsednica Sveta FIHO, dr. Nataša Sorko, pa je poudarila, da kljub temu organizacije lahko pomagajo le polovici tistim, ki pomoč potrebujejo: »Z vsakim posameznikom so povezani tudi njegovi bližnji – stiske so širše, kot si predstavljamo.« Po njenem mnenju potrebujemo skupne prostore delovanja, ne več razdrobljenih otočkov. Povezovanje, usklajevanje, odprta komunikacija vodijo k učinkovitejšim rešitvam.
Vsi prispevajmo svoj kamenček v mozaik
Neposredno je na besede dr. Sorko odgovoril Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije: »FIHO mora imeti zagotovljen sistemski vir financiranja. To ni več stvar dobre volje – to je stvar nuje.«
Zaključne misli foruma so pripadle dr. Nataši Sorko, ki je pomen sodelovanja vseh – posameznikov, podjetnikov, organizacij, skupnosti in države – slikovito ponazorila z metaforo mozaika: »Vsak deležnik v sistemu pomoči je kot kamenček v mozaiku. Če enega odstranimo, slika ni več popolna.« S tem je opozorila, da mora pomoč temeljiti na povezanosti in sodelovanju, da bi našli celostne rečitve, s katerimi bomo pomagali ljudem v stiski.
