Nataša Sorko: Nihče ni imun na težke življenjske situacije, a pot vedno obstaja
Predsednica sveta FIHO, predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije in družinska terapevtka v društvu Žarek upanja opozarja na moč malega, a odločilnega koraka: »Ko pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi.« V pogovoru je dr. Nataša Sorko razkrila, kako zgodbe iz prakse, sodelovanje in odprtost družbe oblikujejo prostor, kjer lahko ljudje v stiski zares zaživijo.
Katere zgodbe iz prakse vaše organizacije bi lahko po vašem mnenju navdihnile širšo javnost, če bi jih bolje poznali?
Dobrih in lepih zgodb je ogromno, ne samo pri nas. Humanitarne in invalidske organizacije pomagamo prebujati skrite talente ljudi iz ranljivih skupin. Ti v sebi nosijo ogromno potenciala, a potrebujejo podporo okolja, strokovnjakov in prostovoljcev. Organizacije jim omogočamo varen prostor, v katerem si upajo zapeti, zaigrati, ustvarjati ali se preprosto izraziti.
Takšna okolja ljudem dajejo občutek sprejetosti. Dobijo novo razširjeno družino, kjer so sprejeti takšni, kot so – z vsemi talenti in tudi slabostmi. Veliko ljudi tega ne doživi niti v lastni družini, zato je vloga organizacij izjemno pomembna.
Pri nas imamo člana, ki je pretekel pet največjih svetovnih maratonov in prejel posebno medaljo. Gre za osebo, ki se je nekoč borila z zasvojenostjo, danes pa dosega vrhunske športne rezultate, česar v prejšnjem življenjskem obdobju ne bi bila sposobna.
V sodelovanju s Tonetom Partljičem smo organizirali tudi gledališki projekt. In kar je najbolj navdihujoče, je, da marsikateri uporabnik pred časom ni bil sposoben zbrano prebrati ene strani časopisa, takrat pa so zbrali dovolj poguma in moči, da so nastopili na odru pred občinstvom. To je izjemen primer socialnega vključevanja in opolnomočenja.
Kaj danes zaznamuje odnos družbe do ranljivih skupin? Se je ta v zadnjih letih spremenil?
Razumevanje se je v marsičem izboljšalo. Programi so danes bolj strokovni, vključujejo zaposlene strokovnjake in niso več zgolj prostovoljski. Kljub temu stigmatizacija nekaterih skupin, zlasti na področju duševnega zdravja, še vedno obstaja.
Pomembno je tudi zavedanje, da se v družbi nenehno pojavljajo nove ranljive skupine in nove bolezni, težave pa se vse bolj prepletajo. Zato moramo ranljive skupine obravnavati celostno in dolgoročno.
Na vse to dodatno vpliva digitalizacija, ki je lahko hkrati velika prednost in ovira. Mnogi uporabniki nimajo dostopa do interneta ali ustreznih digitalnih veščin, zato potrebujejo dodatno podporo. V nekaterih primerih so analogni pristopi, kot je telefonski klic, še vedno edina realna možnost.
Organizacije in strokovni delavci morajo upoštevati, da sodobne rešitve niso univerzalne in da lahko nekatere ljudi še dodatno izključujejo.
|
|
Kako združujete vlogo terapevtke in predsednice sveta FIHO? Vlogi mi dajeta širino in drugačen pogled na svet. Delo z ljudmi v stiski zahteva veliko empatije, a tudi jasno mejo, da ne izgoriš. Pomembna je skrb zase – stik z naravo, odmik, mentalna higiena. Le tako lahko dolgoročno pomagaš drugim.
|
|
Kako pomembno je sodelovanje med humanitarnimi in invalidskimi organizacijami?
Sodelovanje je vedno ključno. Dolgo je veljalo prepričanje, da so organizacije v konfliktu, danes pa dokazujemo, da smo del iste mreže. Dopolnjujemo se in skupaj delujemo učinkoviteje.
Kot sem dejala že na lanskem forumu, ko stopimo skupaj, se posamezni kamenčki sestavijo v mozaik. Ljudje si upajo narediti korak, ki ga prej sami niso zmogli. Včasih ne gre za pomanjkanje volje, ampak za pomanjkanje možnosti – nekdo si želi risati, a nima niti osnovnih sredstev. Organizacija mu lahko omogoči platno in barve, s čimer dobi priložnost, da se izrazi.
Če sodelujemo, smo močnejši. Če se razdvajamo, to izkoristijo drugi – in to na škodo uporabnikov.
Kako bi lahko še bolj spodbujali prostovoljstvo, predvsem med mladimi?
Res je, da je mladih prostovoljcev manj, a to je povezano s spremembo generacij in načina življenja. Mladi danes živijo v bolj individualizirani družbi, kjer je poudarek na osebnih dosežkih in storilnosti. V družbi bi morali znova spodbujati solidarnost in skupnostno razmišljanje.
Ko pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi. Včasih je dovolj že pogovor ali prisotnost – to ne zahteva denarja, ampak čas, ki je danes največja vrednota. Mladi so pogosto pod velikim pritiskom uspeha in ocen, zato je ključno odpreti vprašanje, kaj sploh pomeni uspeh.
|
|
Forum Partnerstvo za prihodnost je eden večjih dogodkov Fundacije. Zakaj je pomemben?Forum izpostavlja pomembno širino besedne zveze partnerstvo za prihodnost – različne poglede, ki se srečujejo na okroglih mizah in panelih. S tem FIHO gradi svojo prepoznavnost v javnosti, se predstavlja družbi. Lani je to potrdila tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, ki si je kljub zasedenemu urniku vzela čas za sodelovanje. Jasno je pokazala in v svojih izjavah poudarila, kako pomembna je vloga FIHO v Sloveniji. Pomembno je tudi, da se na takšnem dogodku srečujejo predstavniki različnih invalidskih in humanitarnih organizacij ter uporabniki. Ti so v središču delovanja Fundacije, zato morajo biti prisotni. Ključno vlogo je imela lani tu Nina Wabra Jakič, ki je povezala svoji izkušnji z invalidskimi in humanitarnimi organizacijami ter pokazala, kako se ti področji prepletata. Takšne zgodbe jasno sporočajo, da uporabniki niso zgolj številke oziroma to ne bi smeli biti. Morajo biti aktivni soustvarjalci procesov. Posebej bi izpostavila še sodelovanje z Goranom Dragićem in prispevek ambasadorke FIHO Marije Vegelj Pirc, ki je dogodku dal posebno čustveno težo.
|
|
Kakšno sporočilo bi poslali organizacijam in ljudem v stiski?
Organizacijam bi sporočila, naj ostanejo zveste svojemu poslanstvu in ga še krepijo – biti opora ljudem, ki sami ne zmorejo, ter jim nuditi varen prostor sprejetosti.
Ljudem v stiski pa, da nihče ni imun na težke življenjske situacije in da pot vedno obstaja. Pomembno je poiskati pomoč in se opogumiti, saj niso sami.